Joga terapija in fizioterapija: ključne razlike | Moyo Yoga Therapy

Razlika med joga terapijo in fizioterapijo: isti cilj, drugačen pristop

Najverjetneje smo se vsi kdaj srečali s kakšno poškodbo, bolečino ali morda celo dolgotrajnejšimi telesnimi težavami, ki so naše ustaljene poti hitro preusmerile v iskanje možnih rešitev oz. načinov, kako si pomagati. V enem od prejšnjih blogov (Ko boli križ – pristop joga terapije | Moyo Yoga Therapy) sem pisala eksplicitno o bolečinah v križu, ki veljajo za eno najpogostejših težav, s katerimi se srečujemo. Tokrat pa želim izpostaviti razlike med joga terapijo in fizioterapijo pri obravnavi mišično-skeletnih težav. V teh primerih se najpogosteje zatečemo k fizioterapiji, nemalokrat pa pridejo posamezniki s tovrstnimi težavami tudi na uro joge v upanju, da bosta razteg in aktivacija razrešila njihove težave. Medtem ko za fizioterapijo marsikdo že ve, kako poteka, pa je pri joga terapiji, ki v Sloveniji še ni tako poznana kot drugod po svetu, veliko neznank. In prav zato sem se odločila za zapis s to tematiko.

Fizioterapija

Fizioterapija se primarno osredotoča na strukturo in funkcijo telesa. Gre za medicinsko disciplino, ki razume telo skozi mišice, sklepe, vezi in njihovo gibanje. Njen glavni cilj je rehabilitacija – povrniti telesu funkcijo po poškodbi, operaciji ali dolgotrajni obremenitvi. Denimo, če imate zvit gleženj, omejeno gibljivost rame ali okrevate po operaciji kolena, je fizioterapija pogosto prvi in najbolj smiseln korak. Fizioterapevt k reševanju problema pristopa s ciljno usmerjenimi vajami, kar postopno izboljšuje gibljivost, stabilnost in moč, za razliko od joga terapije pa tudi s pomočjo manualne terapije in/ali elektroterapije. Naloga fizioterapije je, da določen del telesa ponovno deluje optimalno, manj pa posega v širše procese oz. življenjski slog posameznika ter morebitne zdravstvene anamneze onkraj ciljne težave, zaradi katere je posameznik na fizioterapijo sploh prišel. Tukaj se začne bistvena razlika v obeh pristopih.

Joga terapija

Joga terapija v obravnavo poleg osredotočanja na primarni razlog za obisk posameznika vključuje še širše okoliščine, ki so lahko potencialno prispevale k razvoju ali zaostritvi neke težave. V svoj pristop vključuje regulacijo živčnega sistema, vpliv dihanja ali možnosti dolgoročne napetost v telesu, ki je lahko povezana s stresom ali življenjskim slogom. To pomeni, da joga terapevt ne predpiše le vaj za moč ali gibljivost, temveč glede na pridobljene informacije vpelje kombinacijo gibanja, dihalnih tehnik ter drugih pristopov, po potrebi tudi za umirjanje živčnega sistema. Preden uvede zahtevnejše vaje, preveri širši kontekst – kako posameznik diha, kakšen je njegov srčno-žilni odziv, kakšna je splošna obremenitev telesa. V joga terapiji gre torej za razumevanje telesa kot povezanega sistema, v katerem so gibanje, dih in živčni sistem prepleteni. Cilj ni zgolj odpraviti trenutni simptom, temveč razumeti in videti čim bolj celostno sliko posameznika in njegovega telesa ter pri tem upoštevati čim več segmentov iz življenja posameznika, ki so prispevali do neravnovesja v telesu.

Ali lahko rehabilitacija enega dela telesa obremeni drugega?

Da. Pa poglejmo praktični primer: predstavljajmo si posameznika, ki obišče fizioterapijo zaradi bolečine v rami. Ko se gibljivost izboljša, fizioterapevt postopno uvaja zahtevnejše vaje za moč in stabilizacijo. Te so z vidika rame smiselne in pogosto nujne za napredek, saj telo potrebuje obremenitev, da se okrepi. Vendar pa lahko takšne vaje vključujejo tudi dvige in zadrževanje rok nad glavo, morda zadrževanje diha ob dvigu večjih bremen oz. drugih naporih, pri katerih se naravno aktivira stresni odziv telesa. In za nekoga, ki ima denimo visok krvni tlak,  lahko tak pristop pomeni dodatno obremenitev srčno-žilnega sistema. Prav tako so pri osebah z glavkomom (očesna bolezen, kjer je povečan očesni tlak) kontraindicirani položaji, kjer je glava nižje od srca, saj se s tem pritisk v očeh izdatno poveča. V takšnih primerih je lahko lokalni problem – na primer rama – uspešno rešen, medtem ko se drugje v telesu vzpostavi nova obremenitev. Ne zato, ker bi bil pristop napačen, temveč zato, ker ni nujno zasnovan za upoštevanje celotnega fiziološkega konteksta.

Joga terapija kot celostni pristop

V prej omenjenih primerih ob prisotnosti povišanega krvnega tlaka ali glavkoma se v joga terapiji izognemo tehnikam, ki bi tlak dodatno dvigovale in namesto tega ob skrbno izbranih krepilnih vajah vključujemo prakse, ki aktivirajo tudi parasimpatični živčni sistem ter podpirajo umirjanje telesa. Napredek pri gibanju tako ne gre na račun sistemskega zdravja. Več o tem, kako poteka joga terapija, je na voljo na moji spletni strani.

Joga terapija in fizioterapija: dva pristopa, ki se dopolnjujeta

Kljub razlikam pa pristopa nista nasprotujoča. Pravzaprav se pogosto zelo smiselno dopolnjujeta. Fizioterapija je ključna v fazi rehabilitacije in ponovne vzpostavitve funkcije, joga terapija pa lahko ta proces poglobi in podpre na ravni celotnega sistema.